Manic Dream Pixie Place

Obiskala sem ga. Prvič. Drugič. Tretjič. Korake sem podredila njegovi prostorski ureditvi. Čeprav sem k njemu pristopala, kot turist pristopa k mestni znamenitosti, je on njeno popolno nasprotje. Opazovala in izbirala sem situacije, za katere sem verjela, da so zgolj njegove. Tiste situacije, ki so ga skozi moje oči označevale kakor zanimiv in edinstven kraj. Povzdigovala sem njegovo vsakdanje. Te podobe fascinacij so se pričele prevajati v arhiv fotografij, risb, zapisov in slik. Nakopičil se je kup dvodimenzionalnih idej in konceptov o obiskanem kraju. Risbo prepognem. Slike ne obesim na steno. Zgolj prislonim. Obravnavam ju kot objekta zase. Objekta s svojo senco. Ta potrjuje prisotnost telesa v prostoru. Prisotnost telesa, ki nima več veliko opraviti z izhodiščnim referentom. Komponenta časa ustvarjanja nanj nehote vleče vtise od drugod. Od izhodišča ostaja zgolj njegovo okostje. Nastane nov kraj, ki ni vzporeden tistemu referenčnemu. Drugi kraj ali njegovo drugo s svojimi prostorskimi zakonitostmi. Skozenj se lahko gibljemo, a nismo tam. Nikoli zares ne bomo, saj se nahajamo v nekraju. Nekraju, ki navidezno služi le nam, a pravzaprav živi svoje življenje.

Spremno besedilo o razstavi:  klik

IMG_20190515_164216.jpg
DSC_0154.JPG
DSC_0156.JPG